Cerkev oznanja enako dostojanstvo vseh ljudi, ne glede na njihov življenjski položaj ali pomembnost. To oznanilo temelji na trojnem prepričanju, ki v luči krščanske vere daje človekovemu dostojanstvu neizmerno vrednost in krepi njegove notranje zahteve.

/…/ Po Razodetju dostojanstvo človeka izvira iz ljubezni njegovega Stvarnika, ki je vanj vtisnil neizbrisne poteze svoje podobe (prim. 1Mz 1,26) in ga vabi, naj ga spozna, ljubi ter živi v zavezi z Bogom samim ter bratstvu, pravičnosti in miru z vsemi drugimi možmi in ženami. V tem pogledu se dostojanstvo ne nanaša samo na dušo, temveč na osebo kot neločljivo enoto. /…/

Drugo prepričanje izhaja iz dejstva, da se je dostojanstvo človeške osebe razodelo v polnosti, ko je Oče poslal svojega Sina, ki je v celoti prevzel človeški obstoj: »Božji Sin je v skrivnosti učlovečenja potrdil dostojanstvo telesa in duše, ki sestavlja človeško bitje.”  (Kongregacija za nauk vere, Izjava o človekovem dostojanstvu, čl. 7;  8. septembra 2008). Tako je Jezus Kristus s tem, ko se je na določen način združil z vsakim človeškim bitjem skozi njegovo učlovečenje, potrdil, da ima vsak človek neprecenljivo dostojanstvo že s samim dejstvom, da pripada isti človeški skupnosti, in da tega dostojanstva nikoli ne moremo izgubiti (prim. Drugi Vatikanski cerkveni zbor, Pastoralna konstitucija Gaudium et Spes, čl. 22; 7. decembra 1965). /…/

Tretje prepričanje se nanaša na končno usodo človeka: Kristusovo vstajenje nam po stvarjenju in učlovečenju razodeva še en vidik človekovega dostojanstva. Dejansko je »najvišji razlog človekovega dostojanstva v človekovi poklicanosti k zedinjenju z Bogom« (prim. Gaudium et Spes, čl. 19), ki naj bi trajalo večno. Na ta način »dostojanstvo tega življenja ni povezano le z njegovim izvorom, z njegovim božanskim poreklom, ampak tudi z njegovim koncem, z njegovim ciljem občestva z Bogom v njegovem spoznanju in ljubezni. V luči te resnice sveti Irenej pojasnjuje in dopolnjuje svojo hvalnico človeka: ‘Božja slava’ je dejansko ‘človek, živi človek’, toda ‘človekovo življenje obstaja v Božjem videnju/Božji viziji’« (Papež Janez Pavel II., Okrožnica Evangelij Življenja, čl. 38; 25. marca 1995).

Dikasterij za nauk vere, Izjava »Dignitas infinita« o človekovem dostojanstvu; čl. 17., 18., 19. in 20.; 25. marca 2024).

Katoliška Cerkev in naša župnijska skupnost imata poslanstvo ustvarjati varne prostore – okolja, kjer so mladoletniki in vsi odrasli spoštovani in vključeni v varno okolje, kjer se lahko v polnosti uresničujejo.

Članice in člani župnijske skupnosti Šmartno ob Dreti se zavezujemo k varovanju človekovega dostojanstva. Zavedamo se dejstva zlorab v Cerkvi ter teže morebitnih zlorab oblasti in vesti, duhovnih zlorab ter priznavamo prizadevanja Cerkve za spodbujanje kulture varovanja človekovega dostojanstva.

Resničnost zlorabe je zahtevna. »Včasih čutimo skušnjavo, da bi bili kristjani, ki ohranjajo varno razdaljo do Gospodovih ran. Toda Jezus hoče, da pridemo v stik s človeško bedo, da se dotaknemo trpečega telesa drugih. Pričakuje, da se odpovemo temu, da bi iskali svoja osebna in skupna zavetja, ki nam dovolijo obdržati razdaljo do jedra človeškega trpljenja. Zares naj vstopimo v stik s stvarnim življenjem drugih in spoznamo moč nežnosti. Če storimo to, bo življenje za nas čudovito prepleteno in bomo globoko izkusili, da smo ljudstvo, izkusili, da pripadamo ljudstvu« (Papež Frančišek, apostolska spodbuda Veselje Evangelija, št. 270, 24. novembra 2013).

Da bi premagali skušnjavo »razdalje«, se moramo premakniti iz reaktivnega odnosa v proaktivnega. Odzivamo se na novice ali preiskovalna poročila; lahko pa se odločimo, da smo proaktivni, tako da se izobražujemo ter ustrezno delujemo. Ta sprememba vključuje celotno župnijsko skupnost, pri čemer ne gre zgolj za neko možnost, ampak za bistveni del poslanstva celotne Cerkve: »Zaščita mladoletnih in ranljivih oseb je sestavni del evangeljskega sporočila, ki so ga Cerkev in vsi njeni člani poklicani oznanjati po vsem svetu.« (Papež Frančišek, Apostolsko pismo o zaščiti mladoletnih in ranljivih oseb, 26. marca 2019).

Pred nami je veliko dela. S čimer ohranjamo upanje, da lahko Cerkev in njeni člani ustvarimo varne prostore v svojih raznolikih okoljih, kjer lahko vsi, s posebno skrbjo do mladoletnih in ranljivih oseb, rastemo in živimo v polnosti. Cerkev namreč »kakor ljubeča mati ljubi vse svoje otroke, vendar pa posebej ljubeče skrbi in varuje najmanjše in nezaščitene. Gre namreč za nalogo, ki jo je Kristus zaupal vsej krščanski skupnosti v celoti. Zavedajoč se tega, se Cerkev z vso budno skrbjo posveča zaščiti otrok in ranljivih odraslih« (Papež Frančišek, Apostolsko pismo Kakor ljubeča mati, 4. junija 2016).

Naša zaveza: vidim – mislim – delujem.