Nekaj misli ob zaključku dvoletnega izobraževanja za sinodalno sodelavko, ki sem ga prejela v Kančevcih 31. januarja 2026.
Cerkev je živa, dinamična skupnost, ki nenehno raste in je zavezana sprebrnitvi. Zgodovina je pokazala, da sta resnica in ljubezen naposled vedno zmagali, čeprav je pot dolga in pogosto težka. Mi smo poklicani, da skupaj hodimo po tej poti z zaupanjem, pogumom in ljubeznijo. Sinoda je dolgotrajen proces. Vendar tudi počasi se daleč pride, kljub nasprotovanjem pa je treba vztrajati. Naj nas vse vodi Sveti duh v pogumu in modrosti, da bomo znali prepoznati Božjo voljo in jo neustrašno izpolnjevati.
Prošnja za našo župnijo – da bi po delovanju Svetega Duha – župnija postala odprta za vse ljudi blage volje. Sveti Duh naj pomaga pri premostitvi ovir, naj razsvetli vse odgovorne in umiri strasti, da bo naša Cerkev zasijala v sijaju žive vere kot zdrava in varna Cerkve.
Naša odvisnost drug od drugega uteleša srce sinodalnosti. Pogumno stopimo na to skupno pot, saj nam Jezus govori: “Ne bojte se!”
Hvala vsem, ki ste mi bili opora in pomoč na tej moji sinodalni poti, za izpolnitev cilja, ki bo v celoti moje služenje župniji.
ANICA ROBIDA