Med 24. in 26. oktobrom 2025 je v Rimu potekalo Jubilejno sinodalno srečanje sinodalnih ekip in sodelujočih teles (člani pastoralnih svetov, finančnih svetov itd.).
Poleg uradne delegacije iz Slovenije sva se srečanja udeležile tudi Anica Robida, žena, mati in babica, dejavna članica župnije Šmartno ob Dreti, izredna delivka Evharistije, članica Pastoralnega sveta in udeleženka sinodalnih dnevov škofije Celje (predstavnica župnije) in Mojca Belcl Magdič, žena in mati mladoletnih otrok, magistrica teologije družine in zakona (Inštitut Janeza Pavla II. v Rimu); strokovna direktorica Zavoda Iskreni in sourednica portala Iskreni ter sodelavka zavoda Dovolj je. Obe sva v župniji Šmartno ob Dreti vključeni v projekt Varna in zdrava Cerkev, kjer mesečno sodelujejo pričevalci in strokovnjaki.
Z velikim zanimanjem sva želeli spoznati Cerkev, ki stopa po poti, kakršne doma še ne poznamo: Cerkev, ki hodi drugače. Že po prvem večeru, ko so nastopili trije izjemni govorci, sva jasno začutili bistvo sinode: odnosi znotraj Cerkve so temeljnega pomena.
Ne moremo več živeti v logiki, da so na eni strani kleriki, na drugi pa Božje ljudstvo. Po krstu smo vsi bratje in sestre, zato med nami ne more biti ne večvrednih ne manjvrednih. Da bi med seboj resnično živeli v duhu bratstva, sta nujna notranje spreobrnjenje in ponižnost.
Kajti pravi Duh Cerkve se rojeva takrat, ko hodimo skupaj, ko poslušamo (in resnično slišimo!) drug drugega ter prisluhnemo Svetemu Duhu. Vsi skupaj soustvarjamo Cerkev in vsi smo del misijona, saj je vsak krščen človek pomemben glas Cerkve: tudi ostareli, invalidi, begunci, migranti, revni ter katoličanom, ki svojo vero redko ali nikoli ne živijo.
Cerkev so primerjali z vrtom, polnim raznolikih rož, katerih različnost ustvarja njegovo lepoto. Od nas, krščenih, se zato ne pričakuje, da bi bili enaki, temveč da bi svojo različnost živeli v harmoniji. Poudarili so, da razdvojenost v Cerkvi ne izvira iz različnosti, ampak iz ponosa. Tudi kadar med nami nastajajo napetosti zaradi različnih pogledov ali mnenj naj ostajamo povezani, se učimo poslušati drug drugega in se ne oddaljujemo drug od drugega.
V soboto zjutraj nas je vseh 2000 članov prestopilo sveta vrata, kar je bil zelo milosten trenutek. Znotraj bazilike, ravno nad grobom sv. Petra, pa smo se srečali s slovensko delegacijo – škofom Maksimiljanom Matjažem, Jankom Rezarjem in s. Marjeto Pijo Cevc.
Vsekakor pa nas pet ni bilo edinih Slovencev na tem srečanju. Spoznali sva še več Slovenk, ena izmed njih je bila Maria Cimperman, slovenska izseljenka v ZDA, članica reda Družbe svetega Srca Jezusovega, teologinja, ki že več let sodeluje pri sinodi. V eni izmed delavnic, ki jo je vodila, je med drugim predstavila preko 50 različnih poslanstev, ki jih v Cerkvi lahko opravljajo tako moški kot ženske, a so med nami premalo poznana in razširjena. Povabljeni smo bili, da jih vzamemo zares in jim ponudimo tistim, ki bi želeli biti bolj vključeni v življenje Cerkve.
Čeprav se je večina programa odvijala v Avli Pavla VI., pa so se čudovita srečanja odvijala tudi pred avlo, pred in po delovnih skupinah, med kosilom, zunaj in znotraj Vatikanskih zidov. Srečali sva veliko srčnih ljudi, ki so nama na podlagi svojih izkušenj in dela pokazali tisti del cerkvenega občestva, ki se resnično trudi, da bi Cerkev postajala vedno bolj sinodalna, povezujoča in kjer bi vsak čutil, da ima mesto v njej.
Tako sva tudi imeli priložnost spoznati Adelo Gonzalez, ki vodi pilotski projekt Sinodalnost in sprava (Reconciling Synodality). Projekt je namenjen ustvarjanju varnih prostorov v Cerkvi, soočanju s konflikti in izključevanji ranjenih ljudi v cerkveni skupnosti ter udejanjanju Božjega odpuščanja in sprave. Saj, kot je dejal pokojni papež Frančišek: »Ni sinode brez sprave.«
V soboto popoldne sva prisluhnili seminarju, na katerem je tudi spregovoril kardinal Pablo Virgilio David, predsednik filipinske škofovske konference. Njegove besede so se naju globoko dotaknile: »Samo eden je pravi Pastir, in to ni ne papež in ne škofje in ne duhovniki. Če resnično verujemo, da je Cerkev telo, potem je nekdo škof takrat, ko zate deluje, ko pa je ob tebi, pa je samo vernik.« S filipinskim kardinalom sva ob koncu seminarja izmenjali nekaj besed, predvsem pa sva se mu zahvalili za njegovo držo ponižnosti.
Jubilejno romanje smo zaključili z nedeljsko sveto mašo v baziliki sv. Petra. Spodbujeni, da bi istega Duha prinesli tudi v domače kraje, je v srcu zrasla želja, da bi bili verniki v župniji Šmartno ob Dreti zadnja generacija, ki obnavlja kamnito Cerkev in prva generacija, ki želi graditi živo Cerkev.
Poročilo pripravila: Mojca Belcl Magdič.
Foto: VaticanNews.