V mesecu decembru 2025 smo v naši župniji gostili osebo izjemnih izkušenj; sledi povzetek njenih razmišljanj:
Ko govorimo o Cerkvi, večina od nas govori o prostoru vere, upanja in zaupanja. O prostoru, kjer naj bi človek našel smisel, oporo in bližino Boga.
Moja izkušnja Cerkve ni bila do približno desetih let nazaj nič zelo posebnega. Rada sem bila del skupnosti, namenila sem ji veliko časa, veliko sem tudi dobila. Predvsem sem vedno našla oporo v Jezusu, za katerega vem, da še zdaj zelo dobro usmerja moje življenje.
Potem pa sem sem prišla v stik s skupnostjo, ki se sicer šteje kot del Cerkve, a je ta moj občutek varnosti in zaupanja zlorabila in me prisilila, da sem odložila svoja dosedanja očala in začela na Cerkev in na ljudi v njej gledati drugače.
Odkar sem iz te skupnosti odšla, sem kar nekaj časa namenila predelovanju ter proučevanju tega, kar se mi je zgodilo.
Prav zato danes nisem z vami zato, da bi govorila o svoji izkušnji, ampak, da bi, da bi skupaj razmišljali, kako prepoznati zdravo in varno Cerkev – in kako prepoznati nevarne vzorce, še preden človeka ranijo.
Najprej želim povedati nekaj zelo pomembnega: zloraba v cerkvenem prostoru se redko začne z nečim očitno slabim. Začne se z navdušenjem, z občutkom sprejetosti, z obljubo globlje vere, večje predanosti, večjega smisla. In prav zato je tako nevarna.
Prva stvar, na katero moramo biti pozorni, je odnos do svobode posameznika. Zdrava Cerkev in zdrav duhovni voditelj človeka ne vežeta nase. Ne zahtevata popolne lojalnosti, ne postaneta središče našega sveta. Zdrav voditelj spodbuja, da rastemo kot svobodne osebe – v odnosih, v razmišljanju, v veri. Če pa opazimo, da nekdo postopoma postaja edini, ki mu smemo zaupati, edini, ki nas razume, edini, ki ve, kaj Bog hoče od nas – to ni zdrav znak. To je začetek odvisnosti.
Druga zelo pomembna stvar je spoštovanje osebnih meja. Zdrava skupnost spoštuje, da imamo pravico do zasebnosti. Da nismo dolžni razkrivati svojih načrtov, misli, občutkov, dvomov ali preteklih ran.
V nezdravih skupnostih pa se pogosto zahteva popolna odprtost – to vse pod krinko duhovne rasti. Vse mora biti povedano, vse analizirano, vse razloženo. In kar je najnevarnejše: to, kar človek zaupa, se začne uporabljati proti njemu – za pritisk, za nadzor, za ponižanje.
Tretji znak zdrave Cerkve je, da ni izolirana od sveta. Zdrava Cerkev ne postavlja sebe proti družini, prijateljem, drugim skupnostim ali strokovnjakom. Ne govori, da so vsi zunaj nevarni, nerazsvetljeni ali sovražni. Ko skupnost začne ustvarjati miselnost »mi proti vsem«, ko začne ljudi oddaljevati od družine in zunanjih odnosov, to ni več prostor varnosti, ampak prostor nadzora.
Zelo pomembno vprašanje je tudi, kako se skupnost odziva na kritiko. V zdravi Cerkvi je mogoče vprašati, dvomiti, izraziti nelagodje, se svobodno pogovarjati o vsem. Napake se priznajo, konflikti se obravnavajo. V nezdravem okolju pa je vsako vprašanje razumljeno kot upor, vsak dvom kot greh, vsaka kritika kot napad.
Posebej želim poudariti še nekaj: mešanje vlog. Ko ista oseba hkrati nastopa kot duhovni voditelj, spovednik, terapevt/duhovni spremljevalec, vodja skupnosti ali še celo delodajalec, je to nevarno in celo proti cerkvenim pravilom. Zdrava Cerkev pozna meje, v zdravi Cerkvi je prav, da imamo verniki možnost pogovora, spovedi s strani različnih duhovnikov.
Naslednji pomemben znak: ali skupnost deluje iz ljubezni ali iz strahu. Če ljudje ostajajo, ker jih je strah oditi, strah, da bodo izgubili Boga, smisel, skupnost, identiteto – to ni zdrava vera. Bog ne deluje skozi strah. Bog ne grozi. Bog ne kaznuje z zapuščenostjo. Vera, ki temelji na strahu, ni osvobajajoča.
Pozorni moramo biti tudi na to, kaj se zgodi z ljudmi, ki odidejo. V zdravem okolju se njihove odločitve spoštuje. V nezdravem pa so obrekovani, diskreditirani, predstavljeni kot izgubljeni, nevarni ali moralno šibki. To je močno opozorilo.
Zelo pomembno je povedati tudi to: občutek nelagodja ni znak greha. Velikokrat ljudje ostanejo v škodljivih okoljih, ker mislijo, da je težava v njih – v njihovi veri, njihovi odprtosti, njihovi ponižnosti. A notranji glas, ki opozarja, da nekaj ni v redu, je pogosto prvi in najpomembnejši zaščitni mehanizem.
In še nekaj, kar želim jasno povedati: odhod ni poraz. Odhod ni greh. Odhod iz takšne nezdrave skupnosti lahko pomeni rešitev življenja.
Za konec bi rada poudarila temeljno resnico: Bog ne manipulira. Bog ne zlorablja. Bog ne ponižuje. Zdrava Cerkev človeka gradi, ga ne lomi. Zdrava vera prinaša svobodo, ne ujetosti.
Če danes o tem govorim, to ni zato, ker bi bila močna, ampak zato, ker vem, kako je, ko človek dolgo ne ve, kaj se mu dogaja – to se lahko zgodi vsakemu izmed nas. Vsak od nas se kdaj znajde v šibkem obdobju svojega življenja in se nasloni na sočloveka, na skupnost.
Dobro je, da smo pozorni na to, da je ta skupnost, ki je okrog nas, zdrava.
Zato govorimo. Da bi znali prepoznati.
Tišina namreč ščiti zlorabo, glas jo pa razkriva.